Namibija je zelo redko poseljena država, predvsem zaradi velikih puščavskih območij, ki zavzemajo velik del države. Puščava Namib, ena najstarejših in najlepših puščav na svetu, se razteza po velikem delu zahodne Namibije. Površina Namibije je impresivno velika – 825.615 km², kar jo uvršča med večje afriške države. Za lažjo predstavo; Slovenija se razprostira na 20.273 km² in ima nekaj malega manj prebivalcev kot Namibija.
Namibija je znana med jadralnimi piloti kot eno izmed najboljših področij za letenje zaradi svojih odličnih termičnih pogojev in raznolikega terena. Visoke temperature z nizko vlažnostjo nad pregreto celino v kombinaciji s hladnim vlažnim zrakom, ki ga prinese iz nad Atlantika, ustvarja izjemne termične pogoje z visokimi bazami oblakov in močnimi dviganji, kar omogoča pilotom, da dosegajo velike razdalje in visoke povprečne hitrosti letov. Predvsem je Namibija priljubljena med piloti, ki iščejo izjemne izzive in želijo izboljšati svoje osebne dosežke ali doseči svetovne rekorde. Najboljši pogoji za jadralno letenje so v obdobju od začetka novembra do konca januarja, kar privablja pilote predvsem iz evropskega dela sveta.
Zanimivo je tudi to, da začetki jadralnega letenja v Namibiji segajo v davno leto 1938, ko je Adolf Winter z letalom Grunau-9, s štartom na elastiko, opravil prvo enourno jadranje na obmorskih sipinah med Swakopmundom in Walvis Bayem. Eden najstarejših jadralno-letalskih centrov je Bitterwasser, kjer so prve daljše prelete nemški piloti opravili že pred letom 1970. Danes so poleg omenjenega Bitterwasserja aktivni še trije letalski centri: Veronica, Pokweni in Kiripotib. Jadralsko atraktivna Namibija vsako leto privabi več jadralskih navdušencev, tako je v pretekli sezoni (22/ 23) v manj kot treh mesecih 189 jadralnih navdušencev v 10.375 urah doseglo nič manj kot 1,2 milijona kilometrov, v 1506 letih, v povprečju 806 km na posameznika. V 1506 letih jih je bilo 451 preletenih več kot 1000 km. Tudi leti, daljši od 1200 km niso več redkost, v prekli sezoni jih je bilo opravljenih 77. Daljših od 1300 km je bilo 25, dva leta pa sta bila daljša od 1400 km. Nekaj vidnih sledi je na namibijskem nebu pustil tudi član AK ALC Lesce Boštjan Pristavec, med drugim je lastnik aktualnega kontinentalnega rekorda za afriški kontinent v disciplini prostega FAI trikotnika v dolžini 1342,8 km. Pravkar končana sezona je poskrbela za vedno bolj občudovanja vredne dosežke, npr. najvišja dosežena povprečna hitrost dosežena z jadralnim letalom JS3 RES, na 433 km dolgem odseku, je znašala kar 216 km/h.
Raznolikost pokrajine, ki jo piloti doživijo med letom, od rdečih sipin do nenaseljenosti, s posameznimi farmami, ki se včasih skoraj izgubijo v neskončni prostranosti, doprinesejo k bogati izkušnji, ki presega zgolj lov na kilometre in hitrosti. Vsak let v takem okolju je po svoje impresiven. Izjemno čist zrak, prostranstvo neba in obzorja ter osupljive pokrajine v Namibiji ustvarjajo skoraj nadzemeljsko izkušnjo. Ta kombinacija dejavnikov resnično ponuja pilotom občutek, kot da bi bili na popolnoma drugem planetu. Čistost zraka dodatno poudarja barve, kontraste in podrobnosti pokrajine. Ta občutek, kot da bi bili na drugem planetu, le še dodatno podčrtuje edinstvenost in posebnost Namibije kot destinacije za jadralne navdušence.
Med obiskovalce Namibije vsako leto sodijo tudi člani AK ALC. Tako je mrtvi del letalske sezone na naši strani ekvatorja, tokrat izkoristilo v Namibiji kar sedem članov. Na jadralske užitke in lov na kilometre so se podali: Luka Hojnik, Boris Žorž, Karel Čeč, Andrej Kolar, Darko Gagula, Tanja in Boštjan Pristavec.
Nekaj naših vtisov in fotografij delimo z vami.
Boris: Jaz sem letel z doktorjem multimedije – Lukom. Sigurno ima ogromno materiala za objavo. Moj komentar pa je, da je bilo zahtevno, ampak fino.
Andrej: Če hočeš izkusiti Namibijo v zraku, se moraš povezati z Boštjanom in Borisom. Če hočeš po tleh, potem je z Gagijem avantura zagotovljena 😊
Darko: Namibijo sem obiskal drugič po 15 letih. Letela sva skupaj s Cikotom iz Kiripotiba. Letenje sem začel po tritedenskem popotovanju z jeepi po Namibiji, Botswani in Zimbabveju tako, da sem na afriško klimo bil že aklimatiziran. Leteti po Namibiji je edinstvena izkušnja, čeprav je potrebno nekaj prilagajanja na takšno letenje, če ne hodiš letet tja vsako leto. V sedmih dneh letenja sva obiskala tudi letališča Bitterwasser in Veronica ter srečala stare prijatelje in spoznala nove. Še se bom vrnil tja.
Tanja: Namibijo sem obiskala kar nekajkrat in vedno znova me prevzame. Vsakič se ponovno soočim z edinstvenimi elementi te čudovite dežele, prijaznimi ljudmi ter z občutkom svobode in miru. Suh in čist zrak, široka prostranstva in izjemna vidljivost ustvarjajo posebno atmosfero, ki blagodejno vpliva na moje telo in dušo. Moč Namibijskega vremena in posebnost pokrajine dajeta letenju dodaten, nepozaben čar. Priznam, dolgi leti nad 7 ur znajo biti zame tudi naporni 😉
Boštjan: Namibija je res izjemna destinacija za jadralno letenje, saj ponuja odlične vremenske pogoje za ekstremno dolge prelete. Pri izkoriščanju vseh teh pogojev je za varnost letenja pomembno ostati znotraj okvirov lastnih izkušenj in sposobnosti, ki ti jih nudi letalo. Ko najdeš ravnovesje in v polni meri izkusiš ta čaroben svet jadralnega letenja, je res težko ostati neokužen s strastjo do tega športa. Če pa nebo lahko deliš s svojimi najbližjimi in domačimi jadralskimi kolegi, kot je bilo to v pravkar minuli sezoni, je podoživljanje vsega tega še toliko lepše.
Luka: Namibijo sem obiskal prvič. O njej sem veliko slišal in prebral. Vsako zimo sem z občudovanjem spremljal lete številnih pilotov, tudi slovenskih, ki so tam dosegali izjemne rezultate. Jasno mi je bilo da gre za eno najboljših, če ne kar najboljšo jadralno-letalsko destinacijo na svetu. Seveda sem si jo želel obiskati. Prvič ni uspelo, tudi drugič ne, saj je svetu vladal virus. No, v tretje pa se mi je vendarle posrečilo priti v to obljubljeno deželo.
Že prvi vtis na poti z letališča v Windhoeku do letališča v Veronici, ki je bilo naša jadralska baza, je bil izjemen. Pokrajina preprosto očara. Občutke, ko se kilometre voziš v ravni liniji in ko je večja verjetnost, da ob poti srečaš kakšnega Oryxa, kot pa človeka, je težko opisati z besedami. Namibijo je potrebno doživeti, saj je edinstvena. Edinstven pa je bil tudi teden, ki sva ga skupaj z Borisom preživela v kabini izposojenega TwinSharka. Z Borisom je vedno zabavno in poučno. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Oborožen z izkušnjami letenja v Namibiji izpred nekaj let, ko je razsežnosti namibijske pokrajine in vremena spoznaval s svetovnim prvakom Wolfgangom Janowitschem, je naučeno s pridom uporabil tudi pri najinem letenju.
Kljub odličnemu vremenu je Namibija namreč zahtevna za letenje. Predvsem zaradi izredno redke poseljenosti, velikih razdalj in omejenih možnosti za varne izvenletališke pristanke. Zato so izkušnje in poznavanje lokalnih posebnosti ključni za varno letenje.
Midva sva se odločila, da bo za naju varno letenje predvsem konservativno letenje, saj v Namibijo nisva šla po rekorde, ampak predvsem uživat in se učit. Z drugimi besedami to pomeni, da sva se držala visoko, da sva morda povrtela kakšno dviganje več, kot bi sicer, predvsem pa da sva z doletom domov začela dovolj zgodaj, z dovolj rezerve, da nama ne bi zmanjkalo dneva. Doleti se namreč običajno delajo z razdalij, večjih od 100km. In tega se je potrebno navaditi. Sploh ko je vremenska situacija takšna, kot sva jo imela midva, ko je bila tako zjutraj, kot zvečer linija oblakov najmanj uro letenja vstran od domačega letališča, v smeri proti vzhodu, se pravi proti meji z Botswano.
To je pomenilo, da sva se zjutraj do oblakov morala pošteno potruditi in leteti po suhi termiki, mestoma tudi na ne preveč udobnih višinah, zvečer pa sva se sicer z velikih višin vračala po področju brez slehernega oblaka. No, v splošnem nama je kar lepo uspevalo. Občutek sem imel, da sva se vsak dan kaj naučila in nato to unovčila naslednji dan.
Z nasveti nama je nesebično pomagal tudi Boštjan. Zjutraj smo ponavadi po „uradnem“ jutranjem briefingu imeli še dodaten posvet, kjer nama je dal nekaj napotkov in z nama delil razmišljanje, kako se bo leta lotil sam. Seveda mu nisva mogla slediti 🙂 , sva se pa potrudila, da sva sprejemala kar najboljše odločitve glede na dnevno vremensko situacijo. Večkrat smo se slišali tudi v zraku, izmenjali informacije o vremenu na posameznih točkah med katerimi smo leteli in primerjali naše odločitve. To je bilo še posebej koristno, ko je bilo potrebno iskati najbolj učinkovite linije med plohami. K sreči takšnih dni ni bilo veliko, predvsem pa nama noben dan načrtov niso prekrižale nevihte, ki so lahko zaradi neskončne nakopičene energije v tem delu sveta zares močne in nevarne.
O svojem doživljanju Namibije kot dežele in kot jadralske destinacije bi najbrž lahko spisal še nekaj strani. No, kakšno zgodbo lahko prihranim tudi za naše predavanje na to temo v sklopu zimskih predavanj oz. pri Cvetu v brunarici 🙂 Lete si lahko ogledate na platformi WeGlide na naslovu: https://www.weglide.org
Jadralno letenje v Namibiji je zagotovo nepozabna izkušnja za vsakega pilota, ki si želi raziskati in izkoristiti naravne danosti te čudovite afriške dežele. Verjamem, da s tem opisom morda navdušimo še kakšnega člana AK ALC, da se poda na raziskovanje namibijskega neba in pokrajine.