Oblečemo se podobno kot za vožnjo z avtom. Letalo je opremljeno s hlajenjem kot tudi gretjem za letenje v hladnejšem času.

Športna motorna letala lahko letijo tja do 3000 m nadmorske višine. Sama višina leta pa je odvisna od tega, kje letimo in kakšen je namen leta. Minimalna predpisana višina letenja je vsaj 300 metrov na naseljenimi področji in vsaj 150 metrov izven naseljenih območij.

Hitrost leta merimo glede na zračno maso, v kateri je letalo. Ta hitrost je približno 150 km/h v vzpenjanju in okrog 180 km/h v horizontalnem letu. Hitrost glede na zemljo pa je odvisna od premikanja te zračne mase, čemur rečemo veter. Če nam veter piha nasproti je naša hitrost glede na zemljo manjša, pri vetru v hrbet pa večja.

Pri okvari motorja pilot najprej oceni, ali se lahko varno vrne na letališče. Če to ni možno poišče teren za zasilni pristanek. Letalo lahko leti tudi brez motorja, podobno kot jadralno letalo, kar pilotu omogoči da izvede manever pristajanja.

Poraba je odvisna od moči motorja in režima leta. Pri horizontalnem letu Cessna z bencinskim motorjem na uro leta porabi 35 l goriva , Cassna z dizel motorjem pa 25 l nafte.

Zrak se v naravi giblje v različnih smereh. Ko letalo zapelje iz zračne mase, ki se giblje v eno smer v zračno maso, ki se giblje drugače, to občuti kot nekakšen »udarec« oz. kot da ga je nekaj potisnilo navzgor ali navzdol. Potnik v letalu pa to občuti kot da je letalo zapeljalo »na grbino« ali v »luknjo«. Glavna vzroka sta navadno termična dviganja in zračni rotorji, ki so posledica gibanja zraka preko ovire, za katero nastane tako imenovan rotor.