Preteklo soboto smo se odzvali povabilu ptujskih kolegov in se z Gorenjske ter ljubljanskega konca že zgodaj odpravili proti letališču Moškanjci pri Ptuju, kjer domuje Aeroklub Ptuj. Jutro je bilo hladno in obsijano s soncem, pokrajino pa je pokrivala slana.
Po prihodu smo začeli s pripravo na letenje. Učilnica je bila komaj dovolj velika za vse člane našega kluba, ki so se v lepem številu odzvali vabilu. Žan, ptujski učitelj jadralnega letenja, je izvedel pripravo na let, v kateri smo osvežili znanje o tehniki vzleta z vitlom. Po predavanju smo izpolnili še teste, kot to zahtevajo pravila Aerokluba Ptuj, predvsem pa nam je to pomagalo strniti misli in ponovno razmisliti o ključnih pravilih vzleta z vitlom. Kot vselej pri naših aktivnostih, je bila tudi tokrat varnost na prvem mestu.
Medtem so naši gostitelji že preizkusili jutranje nebo – skozi okna učilnice smo opazovali ASK-13, kako se strmo vzpenja v nebo. Komaj smo čakali, da pridemo na štart, kjer so nas za zajtrk pričakale tople štručke, nato pa se je letenje lahko začelo.
Vsak izmed naših članov je najprej opravil po dva vzleta s ptujskimi učitelji, da smo zagotovili, da je vsakdo poletel. Sledila je še druga runda – ponovno po dva vzleta, tako da smo skupaj opravili kar štiri vzlete na člana. Medtem so ptujski jadralci izvedli še nekaj uvodnih letov. Leteli smo s tremi letali – dvema ASK-13 in DG-505 – in do večera skupaj naredili kar 101 vzlet!
Dopoldansko sonce, ki je omogočilo tudi nekaj termike, je kmalu zamenjalo oblačno nebo, okrepil se je tudi jugozahodnik, ki nam je omogočil daljše lete. Zaradi močnejše čelne komponente vetra, se je višina odpenjanja s 400m povečala na okoli 500 metrov. Pogosto smo se lahko tudi priključili na pobočje, ki ga domačini poznajo kot Čoklečevo goro. Ne gre sicer za goro, kot jo pojmuje povprečen Slovenec, temveč manj kot 100m visoko vzpetino severno od letališča – a povsem dovolj za pobočno jadranje.
Za številne člane našega kluba je bil to prvi polet z vitlom, zato so bili navdušeni nad občutkom in nad tehniko, ki jo uporabljajo ptujski kolegi. Njihov skoraj nov vitel, z več kot 200 konjskimi močmi in dvema bobnoma po 2000 metrov lahke pletenice (uporabljali smo približno 1200 m), omogoča izjemno učinkovite vzlete. Renaulta Laguno, s katerim so pletenico vozili do jadralnih letal, so naši mlajši člani hitro vzeli za svojega. Poseben izziv je predstavljala tudi neuničljiva Lada Niva, s katero so ob zvokih, ki so spremljali bolj ali manj uspešno raziskovanje labirinta prestav, občasno pritegnili pozornost vseh prisotnih. Ob tem seveda ni manjkalo smeha, vzdušje na štartu pa je bilo odlično!
Dan je minil kar prehitro. Zaokrožili smo ga s skupinsko fotografijo pred jadralnim hangarjem in večerjo za katero so poskrbeli v novem letališkem lokalu Čučo, ki postaja priljubljeno zbirališče ptujskih letalcev in okolišanov.
Polni lepih vtisov, novega znanja in prijetno utrujeni smo se odpravili domov – odločeni, da se naslednje leto spet srečamo pod ptujskim nebom.
Hvala ptujskim jadralcem za gostoljubje, odlično organizacijo in čudovit dan!
